V medijih
(Delo, 13.7.2005)
Žlahtnost ljudskih pravljic je večna
Pravljice so spet popularne, tudi po zaslugi pravljičarjev z Radia Študent/ Pravo nasprotje med današnjimi instant modrostmi in pretiravanji.
Pravljice niso samo za otroke! To dokazujejo zdaj ustvarjalci oddaj Za dva groša fantazije (imenuje se po Ježku) in Pravljičnih ReŠetanj (pripovedovanje pravljic v živo, v stiku z občinstvom) vsem tistim, ki se ne strinjajo in vsem drugim, ki to že vedo.
Pravljice prebirajo sedanji in bivši špikerji RŠ, pravljično redakcijo na radiu pa sestavljajo Nataša, Alenka, Petra, Pavel in Ana ter tehniki Luka, Jure, Andrej in Božo. "Začelo se je kot eksperiment, iz katerega pa se je razvila serija kratkih oddaj, ki so bile v etru Radia Študent dobrih šest mesecev na sporedu vsak dan," se spominja Alenka Veler, ob Nataši Bivic pobudnica tovrstnega oživljanja ljudskega izročila. Obe se s pravljicami tudi sicer "ukvarjata", Alenka kot urednica Cicibana, Nataša pa je to temo obravnavala v svojem diplomskem delu. Povezalo ju je tudi to, da skupaj sodelujeta na radiu, kjer ju je zanimala kratka radijska forma. Nato sta se jima pridružila še Ana Duša, Pavel Koltaj, Petra Slatinšek in drugi.
"Zgodbe, zapisane v knjigah, ujete na trak, si jemljemo in jih oblikujemo po svojem notranjem občutku, pravil ni, prav tako ne poslanstva. Ne zanima nas teorija, zanima nas material, ki je preživel stoletja. Ljudsko besedo mečemo s piedestala, kar počnemo, nastaja iz užitka, predstavlja izziv. Odkrivamo arhetipne svetove, ki so nezavedni del vseh nas in ki jim ne moremo ubežati – tudi v današnji, postmoderni družbi, so osnovna vprašanja, ki si jih zastavlja slehernik, prav taka, kot pred stoletji, mehanizmi reševanja notranjih stisk in etičnih dilem takisto," je Alenka zapisala v katalog Mesta žensk, ko so se pravljičarji že začeli preizkušati na "terenu", Pravljičnemu ReŠetanju je pripadel zaključni večer festivala. Tedaj je bila rdeča nit seveda motiv ženske v ljudskih in avtorskih pravljicah – brez komentarjev in vrednostnih oznak. Med zadnjimi ReŠetanji pa je bil večer v kleti Mestnega muzeja, kjer smo prisluhnili groznim, strašnim, krutim pravljicam. A nihče ni zbežal, poslušalci, med katerim je bilo videti tudi otroke, so si ob interpretacijah (lahko) gradili vsak svoj domišljijski svet.
"Prav to je, kar dela ljudske pravljice univerzalne: vsakomur ponujajo svoje, ga ni, ki bi mu – ta ali ona – ne ponudila modrosti, humorja, razmisleka. Pravljice so pravo nasprotje današnjim instant modrostim, ki "ležijo" povsod okoli nas in jim težko uidemo," pravijo ustvarjalci. Ljudske pravljice "nabirajo" z vsega sveta, največji delež pa je namenjen slovenskim. "Niti približno na samem začetku nisva pričakovali tako dobrega odziva," pravi Alenka. Pravljična branja so zagrabili tako radijski poslušalci kot tudi špikerji, saj imajo na ta način redko priložnost, da se izkažejo tudi kot interpreti drugačnih besedil, ne zgolj posredniki dnevno informativnih vsakdanjosti. Branje in pripovedovanje so sprejeli kot poseben izziv, ki jih nikoli ne razočara. Pravijo, da gre za dobre zgodbe, vredne, da jih spravijo med ljudi. "Prav poživljajoče je slišati ljudsko izročilo, bogato po vsebini in izpovednosti, zgodbe, ki so preživele stoletja in nosijo v sebi toliko modrosti. Hkrati pa so tudi zabavne, zanimive in zgoščene," pravi Miha Žorž.
Pravljice interpretirajo različno, vendar bistveno v njihovo osnovno formo ne posegajo. Pomembna "dodana vrednost" je glasba, ki pravljicam daje sodobno preobleko. Izbirajo raznovrstno glasbo (elektro, tehno, jazz ali pop), tisto pač, za katero menijo, da bi se zgodbi in njeni sporočilnosti najbolje prilegala. "In izbor glasbe je poleg izbora pravljic prav posebej strasten in slasten," doda Alenka. Tako so današnjemu občinstvu še bližje. "Ljudske pravljice so naše, zato o avtorskih pravicah težko govorimo," pravi Žorž, kljub temu pa pokličejo založbo, ki izda "izposojeno" pravljico, pogovorijo se – po potrebi – tudi s prevajalcem ali zapisovalcem ustnega izročila. Vendar so vsi blagohotni, zadovoljni, da gre tako vredno ljudsko blago v svet, med ljudi.
"Za interprete obstajata dva vidika: pripravljanje oddaj na radiu in nastopanje v živo," pravi Žorž. "Pri oddajah ciljamo na potencialno občinstvo radia, ki je zelo specifično, pri živih branjih pa nastopamo pred odraslim (novim) občinstvom ali pred otroci. Za vsakogar uberemo drugačen način interpretacije. Otroci so malo bolj iskreni poslušalci in nas ne lovijo na kondicijo pripovedovanja, medtem ko so drugi na to bolj pozorni. Pomemben je bil prehod iz pravljičnih branj v pravljična pripovedovanja. Če samo berem, se ustvari določena distanca; preveč suhoparno je, če se držim samo teksta, saj imam premalo manevrskega prostora za interpretacijo. Ko pa pripovedujem, uživam v interpretaciji, s poslušalci navežem veliko bolj pristen in sproščen stik, pa čeravno se zgodi, da kdaj kakšno besedo pozabim."
"Pri pripovedovanjih v živo je pomemben tudi nastop glasbenikov, ki nastopijo s svojimi inštrumenti," poudari Petra in doda, da so se pravljice "prijele", na pravljične seanse pride vse več ljudi, ki iščejo antipod sodobnemu pretiravanju. In že se veselijo skupnega pravljičnega vikenda, ko se bodo dobili v stari tolminski hiši, kjer bodo iskali nove modrosti od tukaj in tam. Zadnje čase vedno navajajo tudi vire, tako da poslušalce napotijo tudi k branju.
Dejstva za dva groša
Prva oddaja Za dva groša fantazije je bila na sporedu 6. januarja 2003, prvo sezono je Pravljična redakcija Radia Študent zaključila s 180 oddajami in s produkcijo 144 pravljic. V drugi sezoni so v eter poleg pravljic, posnetih v studiu Radia Študent, začeli objavljati še posnetke z živih branj: Pravljičnih ReŠetanj. Ta oddaja je zdaj na sporedu od ponedeljka do petka. Tretja sezona se je začela 6. decembra 2004 in se je junija letos zaključila. Poleg pravljic, posnetih v studiu RŠ ali na Pravljičnih ReŠetanjih pa enkrat na teden vrtijo še posnetke s terena – pravljice pripovedujejo zbiratelji in zbirateljice ljudskega izročila z različnih koncev Slovenije.
Nina Peče, špikerka na RŠ
Ali so vam brali pravljice, ko ste bili otrok?
Seveda, predvsem babica in dedek.
Kako jih doživljate, sprejemate in interpretirate, danes?
Ena mojih ljubših knjig iz časa študija je Rabe čudežnega, O pomenu pravljic Bruna Bettelheima. Z njo sem - morda po naključju, morda ne - zares stopila v gozd, se potopila v vodnjak, razmislila o princu na belem konju ... Ko smo na Radiu Študent začeli z branjem pravljic Za dva groša fantazije, si je vsak špiker želel brati, kar je za "ereševce" že mali čudež. Ko pa smo začeli še s pripovedovanjem v živo, je postalo jasno, da so pravljice res "in".
So vam vse pravljice enako ljube?
Kaj pa vem, ne bi rekla, da imam katere raje od drugih, sploh pa ne danes. Ko sem majhna bila, se mi je Lepa Vida zdela tesnobna in tuja, danes se mi zdi pisana na kožo. Pripovedujem pa najraje takšne, ki vzbujajo strah in trepet.
Najljubša slovenska ljudska ...
... je še nimam. V poplavi ljudskih pravljic, ki jih spoznavam šele v zadnjem času, bi danes težko izbrala najljubšo. Zadnjič sem pripovedovala rodiško o hudiču, ki je rad plesal. Neverjetno, kako krute in obenem zabavne znajo biti in to je že ena od njihovih značilnosti, ki me privlačijo.
Kaj so bistvene razlike med pripovedovanjem radijski mikrofon in nastopanjem v živo? Kako pomemben je odziv občinstva?
Nedvomno je publika pri vsem, kar je ljudskega, sila pomembna. Radijski špikerji sicer besedičimo "na suho", brez publike, zato morda včasih pri pravljičnem rešetanju pozabimo opazovati in se odzivati na občinstvo. Šele takrat se namreč prižge iskrica med nami, splete se zarota in pravljica zares zaživi.
Kako moderne so še pravljice?
V svojem bistvu in pomenu vsebujejo pravljice arhetipe, simbole in elementarnost, ki so univerzalne in jih zob časa ne načne.
In zakaj je pomembno, da pravljice ohranjajo?
Pravljica za lahko noč je otroku vezivo med napornim dnevom in negotovo nočjo. Brez nje je svet še bolj zapleten. Odraslim je spomin na otroštvo in način samospoznavanja. Skratka, vedno tu za lajšanje muk, torej ni razloga, da jih ne bi pestvali se naprej.
Irena Matko Lukan, urednica revij Ciciban in Cicido: Ena izmed nalog staršev je, da otroku pomagamo poiskati smisel v življenju. Otrok se najprej v družini (nato pa tudi drugje, z drugimi odraslimi, med vrstniki v vrtcu, v šoli …) korak za korakom uči, kako bolje razumeti samega sebe. Tako se nauči bolje razumeti druge. Pomembno je, da vzpostavi odnose, ki zadovoljujejo tako njega, kot druge. Pri iskanju smisla nam gotovo lahko pomagajo pravljice, še posebej ljudske, saj so krojene iz neizmerno široke človeške izkušnje. Ob tem, ko so se ljudske pravljice skozi dolga stoletja pripovedovale vedno znova, so postajale vse žlahtnejše. Mnoge so pomensko večplastne in nam razkrivajo svoje različne modrosti - v različnih obdobjih našega življenja in ob različnih priložnostih. S svojim simbolnim jezikom nagovarjajo tako otroka kot odraslega. Ljudske pravljice se dotikajo temeljnih vprašanj, ki človeka spremljajo že od nekdaj. Vsi se sprašujemo o ljubezni in sovraštvu, osamljenosti in sprejetosti, o pogumu in strahopetnosti, radodarnosti in skoposti, o bogastvu in revščini, o sreči in nesreči, o pameti in o neumnosti … Vsi čutimo potrebo po tem, da bi bili ljubljeni in se bojimo nesprejetosti. Pravljice nam na najrazličnejše načine sporočajo, da se v življenju ni mogoče izogniti soočanju z resnimi težavami, da pa se človek s težavami lahko spoprime, se jim postavi po robu in na koncu zmaga – pride do sreče. Pravljica zabava, spodbuja domišljijo, hkrati pa govori o bralcu/poslušalcu samem in o odnosih z drugimi. Vsi mi, še posebej pa otrok, potrebujemo sporočila, ki opogumljajo. Ni vsaka ljudska pravljica dobra, treba jo je izbirati, in to – kot pravi Kristina Brenkova – s pinceto.
Jelka Šutej Adamič
