V medijih
(Delo, 15. 1. 2005)
Javno branje na Metelkovi/ Za dva groša fantazije
Na Radiu Študent gojijo pripovedovanje pravljic, s katerimi občasno nastopijo tudi v živo – Naklonjeno občinstvo v Gromki.
Najbrž ni splošno znano, da na Radiu Študent gojijo tudi pripovedovanje pravljic. Za dva groša fantazije se – po Ježku – imenuje oddaja, na sporedu od ponedeljka do petka, vsak večer ob deset do osmih (ko sicer poslušalci RŠ še ne razmišljajo o spanju), s ponovitvijo ob koncu programa okrog polnoči (ko so temu že bliže).
Že trikrat pa so njeni sodelavci pripravili tudi javno branje oziroma pripovedovanje pravljic, enkrat v Cankarjevem domu in dvakrat – nazadnje predsinočnjim – v klubu Gromka na Metelkovi. Vstopnine ni bilo.
Oddajo sta si ob koncu leta 2002 zamislili Alenka Veler in Nataša Bivic.
V njej špikerji tega radia ob glasbeni spremljavi prebirajo izbrane pravljice z vsega sveta, pa tudi besedila s podobno (pravljično, mitološko, fantastično) tematiko znanih avtorjev (kot je denimo Borges). Revival te literarne oblike in hkrati retorične (oz. gledališke) veščine je, sodeč po obisku Pravljičnih ReŠetanj, kot se nastopi imenujejo, našel naklonjen krog poslušalcev in gledalcev, kar je pripisati dvojemu. Najprej privlačnosti samih pravljic, ki s svojo izvirno fantastiko, nazorno metaforiko in nepričakovano duhovitostjo naravnost kličejo k poslušanju in "použivanju", nato pa zaradi živih nastopov radijskih "glasov", ki k interpretaciji pravljice prispevajo vsak svoj avtorski delež.
V njej špikerji tega radia ob glasbeni spremljavi prebirajo izbrane pravljice z vsega sveta, pa tudi besedila s podobno (pravljično, mitološko, fantastično) tematiko znanih avtorjev (kot je denimo Borges). Revival te literarne oblike in hkrati retorične (oz. gledališke) veščine je, sodeč po obisku Pravljičnih ReŠetanj, kot se nastopi imenujejo, našel naklonjen krog poslušalcev in gledalcev, kar je pripisati dvojemu. Najprej privlačnosti samih pravljic, ki s svojo izvirno fantastiko, nazorno metaforiko in nepričakovano duhovitostjo naravnost kličejo k poslušanju in "použivanju", nato pa zaradi živih nastopov radijskih "glasov", ki k interpretaciji pravljice prispevajo vsak svoj avtorski delež.
Tako Napo, Žorž, Boc, Maruša, Nina in drugi pravljice prebirajo, si pri pripovedovanju pomagajo s "plonk" lističi ali jih interpretirajo gladko na izust, opremljene z duhovitimi komentarji oziroma aktualizacijami ter različnimi "gledališkimi" pripomočki.
Pravljična ReŠetanja so zabavne in hkrati poučne predstave, nekakšni talk showi, dopolnjeni z improvizacijskimi prvinami oz. že tudi znaki prave dramske "umetniške besede".
Tako je bilo tudi predsinočnjim, ko je za to, da je vse teklo kot je treba, poskrbela Ana Duša. Boštjan Napotnik – Napo je v znanem duhovitem slogu povezoval nastope in tudi sam prispeval pripoved pravljice, pripovedovalce (navadno se aktualnim napovedovalcem RŠ pridruži tudi "stara garda") pa so – v skladu z zamislijo vsakogar posebej – spremljali tudi glasbeniki.
Nastopajoči se že pripravljajo na predstavitev v Cankarjevem domu 30. in 31. marca na pravljičnem maratonu. Do takrat pa morajo še izpiliti samo pripovedovanje, ki ga ne bi smela preglasiti želja po "spektaklu" (nanj občinstvo tudi najbolj bučno reagira), uskladiti pa bodo morali tudi vse elemente, ki pri nastopih součinkujejo, zlasti glasbeno spremljavo, ki zdaj pogosto prekrije pripoved, z lastnim nastopom odvrne pozornost od pripovedovane zgodbe ali jo dramaturško nelogično razbije.
Pravljična ReŠetanja so tako postala že kar "trendovski" dogodki, ki v izrazito urbano okolje vnašajo nove konotacije, pravljicam pa ob njihovi utilitarni vsebini dodajajo dimenzije filozofije oziroma čistega užitka.
Blaž Lukan
