info lista  l  povezave  l  arhiv novic  l  zemljevid strani

Arhiv novic

(10. december 2007)

Gremo v Celovec

Na povabilo Kluba slovenskih študentk in študentov v Celovcu bo ekipa Za 2 groša fantazije ta petek ob 19.30 nastopila na prireditvi Slovenski dnevi. Če vas mika med koroške Slovence, se nam pridružite na zadnjem letošnjem Pravljične ReŠetanju ...

(7. december 2007)

Nova zgoščenka s pravljicami Za 2 groša

7. decembra 2007 je izšla zgoščenka Za 2 groša tminskih (7 pravljic in 2 pesmi), ki je nastala v koprodukciji Tolminskega muzeja, Radia Študent in Društva za oživljanje zgodbe 2 koluta. Na njej je sedem pripovedi s področja zgodovinske Tolminske ter dve ljudski pesmi, prav tako s Tolminskega. Več o zgoščenki tukaj. Če si jo želite, se odpravite v katero od večjih knjigarn po Sloveniji ali pa odklikajte spletno stran Tolminskega muzeja.

(1. november 2007)

Rezultati natečaja Nova ljudska drugič

Natečaj Nova ljudska drugič je zaključen. Nanj se prijavilo 38 avtorjev, ki so poslali 160 pravljic. Člani uredništva oddaje Za 2 groša fantazije smo izmed prispelih del izbrali 42 pravljic (38 za objavo v etru, 4 za pripovedovanje na Pravljičnih ReŠetanjih) štiriindvajsetih avtorjev. Pravljice bodo objavljene v etru Radia Študent v sezoni 2007/2008.

Vsem, ki so sodelovali na natečaju se zahvaljujemo, izbranim pa čestitamo. Seznam izbranih del najdete tukaj.

(1.avgust 2007)

Podaljšujemo natečaj Nova ljudska drugič

Natečaj za nove prevode ljudskih pravljic.

Širimo malho ljudskih pripovedi za oddajo Za 2 groša fantazije Radia Študent

Zatorej, iščemo prvič v slovenski jezik prevedene ljudske pravljice, ki pri nas še niso bile objavljene. (več)

(5. junij 2007)

Nova ljudska drugič

Natečaj za nove prevode ljudskih pravljic.

Širimo malho ljudskih pripovedi za oddajo Za 2 groša fantazije Radia Študent

Zatorej, iščemo prvič v slovenski jezik prevedene ljudske pravljice, ki pri nas še niso bile objavljene. Rok za oddajo del je 1. avgust 2007. (več)

(5. junij 2007)

4. zgoščenka pravljic Za 2 groša fantazije

Spomladi je v studiu Radia Študent nastala 4. cedejka iz serije Za 2 groša fantazije/Sedem pravljic. Zopet gre za koprodukcijo z revijama Cicido in Ciciban, izšla pa je kot njuna priloga v juniju - do konca tega meseca jo dobite v bolje založenih knjigarnah in kioskih. (več)

 

(5. junij 2007)

Grošev tur

Ekipa Za 2 groša fantazije se podaja na novo pustolovščino - prvič in zares! Ideja, ki nam je po glavah rojila kar nekaj časa, bo meso postala: med 21. in 23. junijem se odpravljamo na pripovedovalsko-glasbeno turnejo po Primorski, ki smo jo poimenovali Grošev tur.

Datumi:

• četrtek, 21. junij, Trenta (Dom Trenta),
• petek, 22. junij, Kanal ob Soči (trg Kontrada, v primeru slabega vremena v Gotski hiši)
• sobota, 23. junij, Goriška Brda (zavetišče na Koradi, v primeru slabega vremena v Šmartnem).

Napovedane predstave se bodo vsakič začele ob 20.30 uri, v okoliških krajih pa bodite pozorni na klic megafona in karavano treh kombijev, ki se lahko ustavi kjerkoli in kadarkoli ter poskrbi za ad hoc pripovedovalsko-glasbeni dogodek.

(2. junij 2007)

Pravljično ReŠetanje na Kino Otoku

V soboto, 2. junija, nas gosti festival Kino Otok v Izoli, kjer bodo pravljic deležni obiskovalci festivala in naključni mimoidoči - najdete nas ob 20. uri zraven svetilnika.

Pravljice iz dežel Kino Otoka bodo pripovedovali Arnold Marko, Rok Kušlan, Ana Ličina, Ana Duša in Boštjan Vrhovšek, spremljali pa jih bodo glasbeniki Goran Završnik, Saša Serban in Sonja Vukovič.

(10. maj 2007)

Dvakrat Pravljično ReŠetanje ...

Najprej v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani (2. nadstropje, mladinski oddelek) v torek 29. maja ob 17h pripovedujemo pravljice za otroke, v soboto 2. junija pa nas gosti Kino Otok v Izoli, kjer bodo pravljic deležni obiskovalci festivala in naključni mimoidoči - najdete nas ob 20. uri zraven svetilnika. Vabljeni!

Pravljice iz dežel Kino Otoka bodo pripovedovali Arnold Marko, Rok Kušlan, Ana Ličina, Ana Duša in Boštjan Vrhovšek, spremljali pa jih bodo glasbeniki Goran Završnik, Saša Serban in Sonja Vukovič.

(12. april 2007)

Spomin na Jano (In memoriam)

Jana Milčinski (1920 – 2007)

Frane je Jani za božič leta 1944 podaril pesem:

Se združilo dvoje rek je
v isti strugi
in tesno ju stisnil breg je
drugo k drugi.
Zdaj obe sta ena voda.
Isto ju pozdravlja cvetje
s trat zelenih izza proda,
ko v deželo gre poletje.
Ko pa zime mrzla noč je,
orjeta ledene skorje ...
Končno vzame ju v naročje
večno morje.

Ježek je Jani napisal kar precej pesmi. Tako se je zanju pravzaprav začelo. No, čisto prvi večer, ko jo je spoznal, sta sicer najprej na Čevljarskem mostu stavila o njuni poroki. Ježek je bil gotov, da se bo zgodila in Jana prepričana, da ne. Potem pa so čisto zares sledile pesmi. V eni je dejal, da je njen obraz sredi zime topel kot pest pečenega kostanja. Ona pa v knjigi Življenje z Ježkom zapiše, da je bil Frane mehak in topel kot kruh, včasih pa tudi prav po otročje trmast. Tudi jaz imam Jano v takšnem spominu. Vtisnili sta se mi v srce toplini, toplina pogleda in toplina besed.

Prvič sem jo obiskala, ko je leta 2003 že zaživela naša dnevna radijska oddaja Za 2 groša fantazije (čisto vsakokrat jo še danes začenjamo in zaključimo z Ježkovo pesmijo). Na Sanjah smo pripravljali novi izdaji humoresk in Balade o koščku kruha. K njej naj bi skočila po Ježkove fotografije, zame pa to nikakor ni bil navaden obisk, bil je prvi obisk. S šopkom narcis v rokah sem pozvonila in prva reč, ki sem jo lahko izustila po pozdravu je bila, da so to rože z vrta moje babice. In njena prva, je bila, "O, babico imaš! Jaz pa vnučko Nano!" Tako se je začelo, in ob vseh nekaj prihodnjih snidenjih sva se morali najprej vprašati, ona mene po babici in jaz njo, kako kaj njena prvorojena vnukinja Nana. Jana me je pričakala s pecivom in šipkovim čajem slajenim z bezgovim sirupom. Sonce je srebrno barvalo šipe v oknih in pogovarjali sva se predvsem o njenem življenju z Ježkom. Povedala je tudi kakšno zgodbo iz zadnjega časa, ko je obiskovala Univerzo za tretje življenjsko obdobje in je na novo doživljala slikarsko umetnost. Obe sva se vrnili iz enakega, renesančnega potovanja po Italiji in zato radi navrgli kakšno o Botticelliju in Leonardu. Sicer pa je bil v ospredju predvsem Ježek in njen čas z njim, ki je mineval, že od samega začetka, v bolezni in ljubezni. In v Janini osami. Odprto je pripovedovala, kako je bil, kadar ga ni mučila bolezen, preveč časa odsoten. Enako iskreno je o tegobah pisala tudi v knjigi, kar ni prav lahko, Ježka vendarle mnogi predvsem občudujemo. Jana je bila pogumna in močna, minulega življenja se je spominjala takšnega, kakršno je bilo, kot piše sama, tu je sreča, tam bridkost, tu je smeh, tam solze; to pa je končno usoda slehernega človeka.

Precej časa njenega življenja je bila mami Matičku, Matevžu in tudi Franetu, tako jo je namreč klical. Zaposlila se je, ko sta bila otroka že samostojna, s Franetom pa je bilo takrat že hudo, zdravniki so se že odločali za invalidsko upokojitev. Del svojega honorarja je dajala na kup, ki je skrivoma in počasi rasel, končno pa ji je uspelo zbrati denar za fička. Naredila je vozniški izpit in kasneje, ko sta fanta prišla do svojega avtomobila, je začela voziti. Z avtom se je osamosvojila in če je bilo vreme, sta se skupaj peljala na izlet in doživela toliko lepega. Frane ni vozil, pošalil se je večkrat: "Tega si ne morem privoščiti. Če bi jaz šofiral, bi kmalu ostal brez publike." V avtu in na drugih izletih ni bila njegova senca, večkrat je bilo namreč tako, da se je Jana počutila, kot da stoji nekje v ozadju, vsi so videli le Ježka, in verjetno je zato govorila o sreči na krajših potovanjih, na Bledu in najlepše je bilo daleč stran, na morju.

Jana je od leta 1960 in do svoje upokojitve delala v uredništvu revije Otrok in družina, kjer je pisala o igrah za otroke, članke o vzgoji in druge zgodbe. Skrb za vzgojo otrok je bila osrednja v njenem življenju, tako in drugače. Skupaj s Slavico Pogačnik Toličič sta napisali knjigo Pravljica za danes in jutri, kjer v uvodu pišeta: Radi bi, da bi bila knjiga preprost, a živ prikaz, kako se poglablja razumevanje, ki pomaga staršem, da dajo otroku zdrava čustva, sveže misli, duhovnost in veselje do življenja Z LJUBEZNIJO IN PRAVLJICO! Tako nastaja tudi človeška svoboda in njegova prihodnost! Povsod se učimo od tistega, kar ljubimo. Tako nastaja tudi sreča! Napisala je več pravljic, lutkovnih in radijskih iger, ki so izšle tudi v zbirki zvočnih kaset Murenčkov vrtiljak pri Mladinski knjigi. Od knjižnih izdaj je mnogim najbolj znana slikanica, za katero je dobila tudi Levstikovo nagrado, Lukec dobi sestrico, ki jo je ilustrirala Marjanca Jemec Božič. Nekaj prigod sta v njenih pravljicah ušpičila Matiček in Maja. Zgodbe o njima je objavljala tudi v Cicibanu in kmalu se jih je nabralo toliko, da so izšle v knjigah Matiček in Maja ter Pisane zgodbe; upodobila jih je Marička Koren. Imela je izjemen občutek, kaj je otrokom pomembno, tudi svet predmetov in živali. Tako so šli denimo v eni izmed zgodb Matičkova srajčka, babičin kanarček in Majin balon iz samega dolgčasa na potep, leteli so vse više in više ter glasno peli:

Adijo zemlja, zbogom svet,
midva greva na potep!
Na potep, kjer zvezdic roj
lije svoj srebrni soj!

O vojnih časih je napisala zbirko zgodb za najstnike To si ti, Nina. Morda jo je pisala tudi s spominom na svojo sošolko in prijateljico Erno, poznejšo partizanko Nino (mož Matej Bor ji je posvetil sonetni venec Partizanki Nini), ki jo je pokosil nemški rafal. Sama pa se živo spomnim Janine slikanice Danes, ko postajam pionir, pionirka ..., z ilustracijami Jelke Godec Schmidt. Zadnji večer, preden Gregec postane pionir, mu dedek pripoveduje, kako junaško so pionirji pomagali na novo postaviti porušeno in izropano domovino in mu pravi: Bodi srečen, da živiš v miru in svobodi. Med vojno je bilo hudo, nihče si ne želi, da bi se tisti časi še kdaj vrnili. Sploh pa si lahko tudi danes dober pionir. Če se boš pridno učil, če boš pomagal starejšim, če boš zvest in iskren tovariš, ki izpolnjuje dano besedo, če boš ljubil našo domovino in bratske narode … Gregčeva nerodnost, da ne zna narisati peterokrake zvezde, me spomni na Ježkovo zgodbo Zdi se mi, kot da je bilo včeraj, v kateri pravi, kako sta z Jano lepila zastavico iz barvastega papirja, ko je dišalo po koncu vojne, ko se je obetal najlepši 9. maj 1945. leta in ko je bil pri izdelavi zvezde en bolj pameten od drugega. Konec koncev jima je uspela, sprva zvezda s šestimi roglji, potem še peterokraka. Ni bila lepotica, imela je kup kozmetičnih napak, po geometričnih pravilih je zaslužila nezadostno, toda, škarjam je bilo srce, bila je zato lepa zvezda, samo njuna.

Petra Slatinšek

(16. april 2007)

Naša Jana

(Spomin na gospo Jano Milčinski in skupna leta v uredništvu Otrok in družina)

Jana ni samo službovala v uredništvu revije Otrok in družina, ampak je dolga leta živela z njo. Bila je tajnica uredništva, avtorica, novinarka, prevajalka in predvsem prijazna duša revije, ki je držala v rokah vse niti, ko so se menjavale urednice.

Spoznali sva se, ko sem prihajala na uredništvo na seje sveta revije kot ena od članic sveta.

Leta 1989 sem z veseljem sprejela nov izziv in prišla urejat revijo kot glavna in odgovorna urednica.

Začela so se moja najlepša "službena" leta in del njih je bila tudi Jana Milčinski.

Uglajena, mirna, zadržana in marljiva gospa je takrat delala samo po štiri ure, saj je bila že v letih, ko se ženske običajno upokojimo. Na začetku sem čutila njeno rahlo nezaupljivost, saj se je z mojim prihodom začelo marsikaj spreminjati. Imela sem tri majhne otroke in dobro sem poznala probleme in težave, s katerimi se srečujejo družine pri vzgoji in šolanju otrok. Želela sem, da bi revija dejansko pomagala spreminjati življenje.

Spremenili smo vsebinsko zasnovo, revija je postajala bolj aktualna. Pridobili smo cel kup novih sodelavcev, a ohranili prijazne in konstruktivne odnose s starimi. Jana mi je bila v veliko pomoč pri urejanju revije in res je bila moja desna roka. Razmišljala je o upokojitvi, a kaj ko je bil njen dom po Ježkovi smrti prazen in se je verjetno kljub družini bala osamelosti.

Ker je bilo dela v uredništvu vedno več, se je Jana odločila za upokojitev. Na njeno mesto je za poln delovni čas prišla Alenka, ko pa se nam je pridružila še nova oblikovalka Ksenija, smo bile skupaj z lektorico Bilko idealen tim. Najstarejša Jana je bila več kot enkrat starejša od najmlajše Ksenije, a smo se odlično ujele. Ko se je Jana upokojila, sem jo namreč prosila, naj ostane z nami. Vse smo ji zagotovile, da je vedno dobrodošla in da je njen prispevek še vedno zaželen in nepogrešljiv. A smo rabile kar nekaj časa, da smo jo prepričale, da je res zaželena in da jo zelo pogrešamo, če kakšen teden ni prišla v uredništvo. Z leti se je krepilo naše prijateljstvo in ko smo vse zapustile uredništvo revije Otrok in družina, smo se še vedno redno srečevale. Skupaj smo praznovale rojstne dneve in novoletna srečanja so bila obvezna.

Janini rojstni dnevi v začetku decembra so bili nepozabni.

Ko se je preselila v svoje stanovanje na Dolenjski, smo začele prihajati k njej. Stanovanje je bilo polno spominov in Jana je komajda spravila vanj vse tisto, kar je želela imeti pri sebi.

Bila je spretna ne le z besedami, ampak tudi v kuhinji. Odlično je pekla slaščice in imela je neverjetno domišljijo za pripravo prigrizkov, s katerimi nas je razvajala. Pojedine pri njej so bile pravi kulinarični užitek ali, kot bi nekateri rekli danes, "slow food". Čeprav je zadnja leta hodila previdno in počasi, je ves večer odhajala v kuhinjo in na mizo prinašala vedno nove in nove dobrote. Vmes pa smo seveda izmenjale vse novice o naših otrocih in že tudi o vnukih. Nikoli niso manjkale šale, ki smo jih prihranile prav za ta večer. Jana je bila zelo ponosna na otroka in vnuke. Še posebej je bila navezana na vnukinjo Nano. Oči so ji vedno zažarele v posebnem siju, ko je povedala, da je bila povabljena na njeno predstavo. Jana se je vedno znala vživeti v novo, mlado, drugačno. Z drobnim nasmeškom je pokomentirala, kar se ji je zdelo malo preveč drugačno, a nikoli ni rekla, da ji kaj ni všeč ali da ni dobro.

Bila je res razgledana, strpna, razumevajoča in predvsem je znala poslušati. Kljub temu da je imela kaj povedati in pokazati, se je kar držala v ozadju in velikokrat smo jo hrupne prijateljice morale kar vzpodbuditi, češ, zdaj ste pa vi na vrsti za vaše poročilo. Potem pa se ji je seveda razvezal jezik in vedno več smo si imele povedati. Vedno rajši smo se imele in naša srečanja so bila vedno daljša.

Ko smo lani v septembru (ali oktobru) praznovale Bilkino okroglo obletnico v gostilni pod Rožnikom, smo si obljubile, da se bomo večkrat srečale, saj se imamo tako lepo, ko smo skupaj. Bil je deževen dan in jaz sem bila Janina šoferka, saj je takrat že prenehala voziti svojega Matička (matiza). Čeprav se je hudo branila in ni želela biti nikomur v breme, mi je le dovolila, da sem prišla z avtom po njo in jo tudi odpeljala domov, saj sem to res naredila z veseljem. Še danes mi je žal, da sem prva predlagala, naj gremo domov, ker me je zeblo v noge …

Potem smo izvedele, da je Jana v bolnišnici. Obiskale smo jo in ker je bila Jana popolnoma bistra, smo po stari navadi klepetale in klepetale. Resno je povedala, da ne bo mogla več bivati sama v stanovanju in da bo morala v dom. Obljubila sem, da bomo me skrbele zanjo in ji ne bo treba v dom. Od srca se je nasmejala. Po prvem odpustu iz bolnišnice je odšla k sinu na Verd. Zadnji meseci pa so čisto prehitro minili v čakanju, da se Jana okrepi in se dobimo pri njej doma. Dogovorile smo se, da bo vsaka pripravila eno dobro jed in bomo vse prinesle k njej, kjer se bomo "luštno imele". Z Jano sva bili zmenjeni, da me pokliče, ko bo premagala bolezen. Ko dolgo ni bilo njenega klica, sem jo klicala in oglasila se mi je iz bolnišnice. Čeprav so se zdravniki trudili, ji je srce vedno bolj pešalo. Dober teden dni pred njeno smrtjo sva se pogovarjali. Čeprav je bila na intenzivni negi in je potožila, da že mesec dni ni bila na nogah, so ji oči še vedno žarele kot nekoč. Nisem je hotela utrujati in sem se hotela ob uri, ko so se obiski končali, posloviti, a me je zadržala: "Pogovarjajva se še malo". Začuda me medicinske sestre niso nagnale in še veliko sva si povedali. Imela je strašno voljo do življenja. Zmenili sva se, da ji uredim posebno blazino, da ne bo dobila preležanin …

V petek, trinajstega aprila, smo jo spremili v njen zadnji dom k Ježku. Bil je prelep pomladni, a žalosten dan slovesa od dobre prijateljice. Ostajajo pa spomini, njene knjige in vse prijazne razglednice, ki nam jih je pisala, ko je preživljala poletja na Bledu ali dneve v toplicah.

Čeprav se bomo v maju srečale brez Jane, bo v mislih vedno z nami.

Za nekdanje uredništvo revije Otrok in družina:

Biserka Marolt Meden in Bilka Mate

(12. marec 2007)

10. Pripovedovalski festival Pravljice danes

Tudi letos bo ekipa Za 2 groša fantazije gostovala na festivalu Pravljice danes - spet z dvema predstavama, posamezni pripovedovalci pa bodo pripovedovali tudi na ločenih pripovedovalskih dogodkih.

Celoten program Pravljice danes 2007.pdf.

Več o programu festivala in ReŠetanjih lahko preberete v novi rubriki naše spletne strani, ki smo jo naslovili 2 groša priporoča ...

(10. februar 2007)

Gremo v Volče!

Ekipa Za 2 groša fantazije se že pripravlja na odpravo izven Ljubljane - tokrat na tolminski konec. V soboto, 10. februarja ob 20h, bomo zasedli dvorano krajevne skupnosti Volče in pravljice pripovedovali tamkajšnjim vaščanom. Podrobnosti sledijo!